Najstnica Minnie ima tezave: izgine njen tezavni in nasilni brat, njena mama pa umre od zalosti. Po spletu nakljucij jo sprejme Susan, nekdanja hipijka; njen moz Basil je potomec priseljencev iz Grcije, imata tudi hci Lito, Minnijino sosolko. Ob prihodu nove druzinske clanice pridejo na plano brazgotine iz preteklosti, pa tudi nikoli pozabljeni upi na uresnicitev ameriskega sna. Mestece Camden, polno tolp in propadajocih tovarn, je Amerika v malem, kotel, v katerem se mescani se vedno delijo po dezelah izvora, izbruhi rasizma, drzavnega in osebnega, niso redki, zgodb o uspehu pa je malo. Dendriti, oznaka za zivcne koncice, je tudi termin za neponovljivo obliko snezine. Naslova metafora prezema ves roman: junaki so kompleksni, a neizogibno minljivi, podvrzeni pretresom in nenehnim spremembam - igracke v rokah usode, ki na preizkusih padajo v vsej svoji neponovljivi lepoti in cloveskosti.
One of Slovenia's foremost columnists, Miha Mazzini is an astute observer of the human condition. However, as is often the case, what makes us human is also what we would prefer to stay hidden, for example - as Miha Mazzini's short stories make blatantly evident - that greed has become a virtue. These fascinating stories provide a piercing insight into the economy of human relationships in a technicised world, in which nothing is for free and everyone will be the victim of someone else's greed.
Miha Mazzini (1961) is an award-winning writer and screenwriter, author of more than 30 books, including literary fiction, nonfiction, children's books, and manuals, translated into 11 languages. He has directed feature films, documentaries, and short films. Mazzini holds an MA in Creative Writing for Film and Television and a PhD in Anthropology of Everyday Life.
The included short stories have been selected from the short story collection Greed.
Eva Markun's gripping and eerie stories, set between the harsh Slovene countryside and dirt roads somewhere in Cambodia, depict the endless conflict between nature and culture: humans, always perceiving new imaginary threats, fight other animals for living space or try to dominate nature. Challenging the conditions of otherness, Eva Markun invites the reader into exciting liminal spaces, where different existences, subject to fear and projection, are suddenly - and more or less violently - confronted.
Eva Markun (1990) is a writer, translator, beekeeper, and environmental consultant, who has traveled extensively to Southeast Asia, mostly Cambodia. Menagerie, her debut, a short prose collection, was published in 2017 and awarded the Novo Mesto award for the best collection of short stories as well as the award for the best literary debut.
The included short stories have been selected from the short story collection Menagerie.
Ostareli rudar Ivan bi marsikaj od svojega zivljenja pod zemljo najraje pozabil, se najraje pa rudnisko nesreco, v kateri je umrl njegov najboljsi prijatelj Lojze. Ko ga obisce Lojzetov sin Denis, ki oceta ni poznal ...
Duhoviti drobci, vcasih anekdote, vcasih kratke zgodbe, sestavijo roman o odrascanju dekleta, ki mora najprej opraviti s svojimi oceti, pravimi in duhovnimi, malo pa tudi s prijatelji in ljubimci.
Ali boma ye!*
... je naslov novega romana kresnikovega nagrajenca Tadeja Goloba. Med odrasle bralce se vraca z zgodbo o amaterskem boksarju pred zadnjim dvobojem svoje kariere in s ponudbo, ki je ne more zavrniti. Zaplet, na kakrsnem so zgrajeni vesterni in hollywoodski filmi o boksu od Podivjanega bika do Rockyjev, zapakiran v sodobno slovensko druzbeno okolje.
Roman za ljudi s smislom za humor.
*Ali boma ye! se seveda nanasa na Muhammada Alija in na ... (ah, boste ze ugotovili)
»Tako inteligentno napisane zgodbe, da jih med padanjem iz smeha v tesnobo in spet nazaj lahko razume cisto vsak ter se pri tem sprasuje, zakaj jih ni napisal sam. Pa jih ni! Napisal jih je lahko samo Mazzini (in naj se zato cvre v peklu)!«
Menda ena enota ne more imeti treh polovic, a lahko se izkaze, da jih ima celo vec, da je fantastika bolj resnicna, neverjetna, grozljiva ali ironicna od resnicnosti. To v svojih zgodbah upoveduje Barica Smole; v Treh polovicah jabolka so junaki navadni in manj obicajni ljudje in kljub fiktivnosti bodo pripovedi bralce in bralke spomnile na podobna dozivetja ali vesti, ki so del njihovega zivljenja. Potresi so hujsi kot v japonski risanki, prijatelji bolj neobzirni. Nekatere zenske so stisnjene med tisocere dolznosti, druge pa zaradi tekmovalnosti ali cesa drugega prevzemajo (kvazi) mosko drzo. Drzavljani smo ponizani v potrosnike in izpostavljeni (samo)pasnosti ter ignoranci, mediji s plehkostjo ubijajo kriticnost ... Ce stvari izrekamo, so morda manj morece in lahko se zgodi, da bo kaksen krhelj jabolka komu osmislil dan ...
Roman Da me je strah? nas prestavi v prva leta druge svetovne vojne, v cas zmede in negotovosti ter zgodovinskih prelomnic, nato pa nas vodi skozi vojno, prva povojna leta in dlje, vse do danasnjih dni. Zgodbe nam ne pripoveduje nekdo, ki bi mu bilo od zgoraj in dalec jasno vse za nazaj in naprej, temvec nas pod lastno kozo spustijo trije prvoosebni pripovedovalci - mlad partizanski par, ki se jima pozneje pridruzi se hcerin glas. Medtem ko se Slovenci iz dneva v dan bolj ihtavo delimo na nase in vase, lahko s tem delom prisluhnemo osebnim, intimnim pogledom na vojno, na svobodo in predvsem na lasten polozaj znotraj takega ali drugacnega prizadevanja za lepsi jutri. Ali lahko povemo resnico o pogumu, ce ne govorimo o strahu?
Izbrisana je zgodba o samski mamici Zali, ki v porodnisnici ugotovi, da je ni v racunalniskih sistemih, da uradno ne obstaja ne ona ne njen novorojencek. Je roman o tem, kaj se je dogajalo Slovencem, rojenim na napacnem koncu razpadle drzave, ki so jim v devetdesetih letih na upravnih enotah luknjali osebne izkaznice. Kaj se zgodi, ce izpades iz sistema? Lahko te izzenejo iz drzave, morda ti sosedje zasedejo stanovanje, ostanes brez sluzbe, zdravnika, celo otroka ... Zalino mrzlicno iskanje resitve se prelevi v napet triler, ki spotoma podrobno razisce anomalije slovenskega druzbenega sistema.
Slavko Grum je zaznamoval Novo mesto s svojim Dogodkom v mestu Goga, dogodkom, ki pravzaprav ni bil dogodek. Danes se zdi, da mladi pisatelji Novega mesta ne vidijo vec kot otrplega in zadusljivega gnezda. V mestu se nekaj dogaja, pa ceprav je to Goga. Kako pa vidijo svoja mesta pisatelji iz drugih koncev Slovenije? Kraji so zaznamovani s poetikami klasikov, te pa se pogosto sprevrzejo v stereotipe, ki ne ustrezajo sodobnemu utripu. Zato nas je zanimalo kako izbrane kraje v Sloveniji vidijo najvidnejsi pisatelji mlajse generacije. Ce sta Prekmurje Misko Kranjec in Feri Lainscek zavila v skrivnostne meglice in stepski veter, bo pogled druzenokriticne Suzane Tratnik verjetno drugacen. Znotraj EPK smo videli Maribor kot Jancarjevo mesto kako ga vidi avtor Iqball hotela, enega najbolj duhovitih slovenskih romanov Boris Kolar? Je poeticni Trst Marka Sosica podoben Pahorjevemu mestu v zalivu? Kaksna bo Idrija iz znacilne zabje perspektive Tomaza Kosmaca? Bodo Jesenice lakonicnega Mihe Mazzinija mesto propadlih, zapitih zelezarjev? Pa Ptuj, znan po Ingolicevih Lukarjih in Potrcevih Kmetih, ki ga bo izpisal avantgardni Zdenko Kodric? Pisatelje smo prosili naj vsak izpise dogodek v svojem mestu. Ali pa pac tak, ki ga sploh ni. Zemljevid Slovenije je prebodla desetica pisateljskih bucik in razgalila anatomijo, ki lezi za njim.
V tokratni zbirki se napetost in vzburjenost cutov spreminjata v temnejse in bolj zgoscene poteze s pridihom minljivosti, samote, tudi obupa in nepotesenosti.
Kodricev roman zavestno stavi na groteskne prijeme in nam zato svet politike in zacinjanja predvolilnih golazev kaze v karseda neposredni luci in s pomocjo do karikature popacenih stranskih ucinkov.
Knjiga sumov, zadnji del Stropnikovega slovarjenjega peteroknjizja, bo v sodobni slovenski liriki prav gotovo odmevala s prizvenom vznemirljivosti in kljubovalnosti. Ter seveda poguma, s katerim se dotika vsega, kar smo ze zdavnaj - in radostno - zatajili v svojem »uboznem glasu«. (Milan Vincetic)
Prvenec Nejca Gazvode je tekst o iscoci se, osamljeni generaciji osemnajstletnikov. Osemnajst let je star tudi Nejc, ki obiskuje 4. letnik gimnazije. Kljub mladosti avtorja pa je prvenec zrelo literarno delo, ki preseneca s svojo svezino. Atmosfera je na trenutke gogovska (tudi dogaja se v istem mestu kot Grumov Dogodek v mestu Gogi), ko si avtor prizadeva definirati grozo in zalost. Kot zapise sam: inducira stvarnost. Junaki (in antijunaki) so sibki in mocni, zivi in mrtvi, v casu nesmislov iscejo smisel. Veckrat se umaknejo onstran, tudi v svet med svetovoma zivih in mrtvih, kar je prispodoba za svet med otrostvom in odraslostjo, izvrzenost in nesprejetost hkrati. Njihova najvecja dilema je v tem, ali se vrniti v svet brez obcutkov in custev. Skozi lokalno atmosfero, ki je atmosfera slehernega slovenskega mesta, nam nudi vpogled v nacine razmisljanja, v strahove in zelje, fobije in fantazme nase najmlajse pisoce generacije.
Z zbirko Brez pric preigrava prestavljanje stikov. Njegova pesem je glas, je beseda in je eroticna igra, v zbirki razvita do te mere, da se zabrisuje locnica med ustvarjenim in ustvarjalcem. Lirski subjekt pesem pricakuje in obozuje, povzdigne jo na mesto, ki pripada ustvarjalcu, sebe pa predstavi kot tistega, ki bo ljubljenko le predal naprej, skusal ujeti s peresom in crnilom. Paradoks je v umetnosti znan, bralec ze dolgo ve, kdo je ustvarjalec, v zbirki Brez pric se lahko preda opazovanju zapletenega ljubljenja in izrekanja bivanja, v katerega sta pesnik in pesem zapredena.
Ziva, edeticna podoba dogajanj, ki valovijo skozi natancne opise, stevilne podrobnosti, zapleti, vse to zacrtuje epsko sirino novih Rezmanovih dramatsko osredotocenih zgodb. *** Nominacija za fabulo 2010.***
Zdaj ko prebiram tvoje pesmi, govorijo o casu, ko sva merila prve korake na cesti, ki je danes ze prehojena v taksni dolzini, da pogled vec ne seze do kraja, kjer sva nanjo prvic stopila, z vonjem potonik in zvezdami juznega neba ovencana mladenica, se zavedam, kako je spomin nekaj cistega, ceprav ni mogoce nikdar povsem razbremeniti teze, s katero pritiska na nas. A ta cista teza, ki se mi prikazuje z besedami tvojih pesmi, s pripovedmi, ki so kot stare fotografije dobile patino, a vendar ostajajo tudi take, kot so bile, ko jih je ujelo oko kamere. In tvoja pesem je danes tako oko kamere, casa se ne da ukaniti, saj ga nismo hoteli ukaniti, otroci stoletja prve pomoci, ki smo verjeli, otrosko zaupljivi, a tudi mosko predrzni, postavljaski, polni ljubezni, vina in besed, ki so najbolj vrele v tistih nocnih urah, ki jih opisujes s srhljivo blizino oddaljenosti v triindvajseti pesmi; v njej je skrita tudi magicna formula, ki pojasnjuje Sfingin hlev, je trenutek, ko pravis z besedami, ki so drugace vznesene in povzdignjene kot takrat, ko so se rojevale iz dejanj, prvic zavedla sva se dvojine.
Denis Poniz
Devet literarnih nanizkov v Duhovih pred bralca postavlja kar nekaj vprasanj za prevetritev ustaljenih literarnih obrazcev, za odfocljavanje kod in postanih, od tradicije zapovedanih mitskih tem. Skupna nit Duhov je tipicna za poznavalca dramatike: sovraznik je povsod, ce ni zunaj nas, je pa v nas samih. Zgodbe so snovno in tematsko bogate in raznolike, znacilen zanje je tisti pristop, ki umetnost pojmuje kot umetnost, temeljeco na ustroju sveta. Smiselno dojemanje zivljenjskih zgodb, custveno urejanje in notranje ozivljanje Mazzinijevega zgodbenenega sveta ne prikazuje kot urejenega in skladnega, temvec polnega notranjih razpok, nastalih bodisi iz vojnih dogajanj v bliznji preteklosti in bliznjih krajih bodisi izvirajocega iz tistega, kar imenujemo druzinsko ozadje in socasnost odtujenega, popredmetenga sveta, kjer ni prostora za pristne cloveske stike, kjer so prijatelji le virtualni in kjer je eksistencialni vzklik samo se: Mar bo soping odpadel? - Iz spremne besede Barice Smole
Cesar ne mores povedati frizerki je kratkoprozni prvenec Agate Tomazic, ki jo bralci poznajo predvsem po novinarskem delu za casopisno hiso Delo. Junaki njenih zgodb so vsaj na prvi pogled docela povprecni ljudje, ki se jim v zivljenju ne dogaja nic posebnega, dokler ... se samozadovoljni japi ne zacne spreminjati v zabo; se stiridesetletni mamin sinko, ki si prizadeva izracunati najvisje prastevilo, ne zagleda v mlado sodelavko; vdova ne najde ze pozabljenega mobitela, ki je pripadal njenemu v nesreci preminulemu soprogu.
Otrostvo je avtor podnaslovil kot »avtobiografski roman v izmisljenih zgodbah«. Roman, ker vseskozi srecujemo istega decka, isto usodo, katere nadaljevanje smo spoznali se v nekaterih drugih, ze napisanih Mazzinijevih romanih, predvsem Kralju ropotajocih duhov. Zgodbe, ker so spomini na najzgodnejse otrostvo taksni kot podobe iz sanj ... resnicnosti so trdna tla izpodmaknjena, znajdemo se v labirintu tesnobnih, vcasih groteskno smesnih slik. Osrednja oseba je versko blazna babica, ki kar naprej umira, pa spet ozivi - usodne bolezni le niso tako usodne, res pa je, da se vraca tudi se dolgo potem, ko ze lezi na pokopaliscu (pod nagrobnikom z napacnim imenom). Potem so tu se (pre)pogumni prijateljcki iz dvorisca, zagrenjena, vecno odsotna mama in strici, med katerimi igra ocetovsko vlogo Vinko: »Poba, pomni: spomini so kot davkarija, nikoli se jih ne znebis.«
Spet so tu casi, v katerih je po Juvenalu tezko ne pisati satire. A satira je kljub temu redka prikazen, pisati jo je namrec vendarle tezko. Tem bolj smo lahko veseli Zgod na dvoru kralja Janeza Slavka Pregla, ki so posmehljiva slikanica klavrnih casov. Kljub nejedkemu, prizanesljivemu posmehu slika v njih avtor malopridne osebe in pojave, kot si zasluzijo. Duhovita, nadvse kratkocasna, mojstrska knjiga!
Ervin Fritz
"Slovenci smo imeli doslej vec Kraljev. Slikarja Toneta in Franceta, pisatelja Vladimirja in igralca Borisa in se druge ... Pravega kralja pa se ne. Kralj Samo je bil iz daljnih bavarskih krajev, celo kralj Matjaz, ki pa je pri nas pod Peco vsaj zaspal, je bil iz bliznjih ogrskih krajev ... Nasi kralji so doma le v dezeli legend. In tudi Preglov kralj z najbolj znanim slovenskim imenom Janez na koncu »vseh zgod na dvoru« po smrti odide v legendo, iz katere je prisel ... Torej ne gre za resnicno zgodbo, hvala Bogu! In nobenega Janeza, ki bi se obnasal kot Preglov kralj Janez, ne poznamo! Ampak od kod v tej legendi toliko znanih butalskih zgodb, zgodovinskih zaslug, izmisljenih sovraznikov, sodnih preiskav, za povrh pa se prazna drzavna blagajna in polna zasebna? Ali Slavko Pregl na kaj namiguje? Kje so casi, ko so lahko tako knjigo prepovedali?! Zdaj pa jo bojo celo prodajali!"
Tista, da pise Dusan Cater prozo za ljudi, ki sicer ne berejo oziroma ne bi brali, je itak ze ponarodela, ampak kako bolje kot s to floskulo zaceti zapis o knjigi, ki je v resnici bolj film kot mladinski roman ali kakor koli ze bo to delo literarno-zanrsko in knjigotrsko opredeljeno. Kot se je pred kratkim izkazalo v javni debati s svedskim pesnikom Larsom Gustafssonom , k temu hote ali nehote tezijo mnogi avtorji, saj je urednik enega od prevodnih izborov njegove poezije menda zelel dati zbirki naslov Pesmi za ljudi, ki ne berejo poezije, na kar je Gustafsson lakonicno pripomnil, da so to tako ali tako mokre sanje vsakega pesnika. Sploh v Sloveniji, kjer je tako rekoc vec piscev kot bralcev domace literature. Veliko poklicanih, malo izvoljenih, skratka. A da se cim prej vrnemo k nasi prozi, bi veljalo citirati kar Charlesa Bukowskega, ki je izjavil, da pise poezijo takrat, ko mu primanjkuje inspiracije za prozo. In kot bomo pokazali, navdiha v tem romanu ni manjkalo.
Gabrijel Goldman je po imenu in usodi sumljivo podoben znamenitemu kanadskemu pianistu Glennu Gouldu. Najdemo ga v newyorski bolnisnici po misterioznem dogodku, ki sprozi fobijo pred dotikom. Je kriva nesrecna ljubezen, odvzeti ljubezenski dotik ali brezdusno, mehanicno udarjanje klavirskih strojev, ki grozijo, da bodo glasbi ukradli dotik z duso? V bolnisnicno sedanjost se vpleta predzgodba cudaskega cudeznega otroka, nato demonicno obsedenega genija. Knjiga se pred bralcem razpira kot granatno jabolko: tukaj zrna razvojnega, tam filozofskega romana, ob njih pa emocionalno in poeticno nabita ljubezenska zgodba, izjemno doziveti opisi najbolj neverbalne umetnosti - glasbe ... vsi povezani z izrazito bogatim in igrivim jezikom, ki spominja na virtuoznost mojstrov, kot je Vladimir Nabokov.
